Danes pa malo drugačen blog. Danes je 23. december. Dan pred božičnim večerom l. 2016. Po sedmih, ja vem, da se sliši sprano, ampak je res, po sedmih letih sem pravzaprav na ta dan doma. Čisto miren. Celo na dopustu sem že dva dni. Vsi smo doma...ne več oba sva doma. Ja, seveda sem še skočil v pisarno na kavo in voščit sodelavcem, a sem miren, fokusiran in rahlo utrujen od leta 2016. Prijetno utrujen.
On the night you were born, the moon smiled with such wonder that the stars peeked in to see you and the night wind whispered. Life will never be the same....
On the night you were born, the whole world came alive with thanksgiving. The moon stayed up till morning. The geese flew home to celebrate. Polar bears danced. On the night you were born you brought wonder and magic to the world....to OUR world!
by Nancy Tillman
.
Marsikaj bi lahko šlo narobe od leta 2009, ko sva se odlepila od domače strehe, a sva pač takšna človeka, ki se v usodo ne vdata ob prvem problemu. Kakorkoli že, v zadnjem letu so prav vse pomembne stvari prešle na višjo stopnjo. Midva sva prešla na višjo stopnjo. Ne govorim o materialnosti. Govorim o izvorni sreči lastnega zavedanja in samouresničevanja. Ne razumite tega napak. Ne gre za samovšečnost. Še predobro se zavedam svojih napak, čeprav jih včasih ne vidim ali nočem videti. Če se spet odlepim od teh globjih pogledov vase, v katerih nisem preveč dober, lahko vseeno potrdim eno spoznanje. Pride čas, ko moraš stopit trdno na svojo pot in prevzet odgovornost (spet ena sprana, ampak če se strinjate naj ostane...). Na zunaj morda ni videti, da se je karkoli spremenilo, a danes gledam na nekatere stvari in nekatere ljudi s povsem drugega zornega kota. Upam, da bom zato boljši partner, oče, brat, sin, prijatelj, sodelavec in učitelj. Nič od tega seveda ni samoumevno. Situacije, ki sva jih preživljala v zadnjih sedmih letih in ljudje, ki sva jih ob tem spoznavala, so vsak zase izklesali novo spoznanje in dodali zrno spodbude, da so ideje počasi začele nastajati tudi v realnih oblikah. Niso bila vsa spoznanja prijetna, so pa bile toliko lepše prav vse stvari, ki sva jih z novim pogumom začela uresničevati. Sam sploh nisem vodil po tej najini poti, ampak je vodila ona. Moja vila. Moje globoko prepričanje je, da so ženske gonilo sveta, na čelu z mamo Naravo. Toliko o tem.
Kakorkoli, naš smoker se je za malo daljši trenutek ustavil. Nisva več dva in najina mala škratka potrebuje najino bližino in najin čas. To je finale tega bogatega leta 2016. Vsem, ki ste nama ga na tak ali drugačen način obogatili, hvala vam. Iskreno sem zelo vesel, da sem spoznal odlične ljudi. Upam, da se bo tako tudi nadaljevalo.
Vesel Božič in srečno Novo leto 2017 vam želimo Peter, Maja in Pia Klara iz Žarovniške familije!